The exhibition Victor Vasarely in the Echo

Victor Vasarely (1906–1997)

Mednarodno znani grafik, slikar in kipar madžarskega francoskega rodu je znan kot oče mednarodnega gibanja Op Art.

Razstava Victor Vasarely v odmevu slovenski javnosti prvič po dolgih letih ponuja celovitejši pregled dela tega izjemnega madžarsko-francoskega umetnika. Poleg tega ponuja vpogled v lokalno in regionalno areno ter prikazuje sprejemanje idej, ki jih je soustvarjal in zagovarjal Vasarely. Predstavlja pester izbor del slovenskih in hrvaških umetnikov in (grafičnih) oblikovalcev, ki so bili z Vasarelyjem na različne načine povezani, ga celo osebno poznali ali pa so jih le zanimale podobne umetniške teme.

Victor Vasarely je umetnik, ki ga skoraj ni treba posebej predstavljati. Po eni strani je zaznamoval umetnostno zgodovino s specifičnim vizualnim vtisom, ki so ga ustvarila dela njegovega nezgrešljivega op art jezika, dela iz znamenitih serij Črno in belo (Noir et Blanc), Vega, Vonal in drugi. Enako pomembna pa so njegova razmišljanja in močni, celo utopični pogledi na umetnost, status umetniškega dela in vlogo umetnika, ki jih je razvil pod vplivom avantgardnih gibanj, s katerimi se je srečal v zgodnjih letih na Madžarskem. Vse življenje se je zavzemal za demokratizacijo umetnosti in zagovarjal idejo vsem dostopne umetnosti. Ta stališča je tudi udejanjil in uresničeval idejo pomnoženega umetniškega objekta, multiplika. Po drugi strani pa se je posvečal uveljavljanju svojih umetniških idej v arhitekturnih in celo urbanističnih rešitvah, v katerih bi bila umetnost dostopna dobesedno vsakomur. Zavzemal se je za sintezo umetnosti – vizualne in uporabne – saj naj bi umetnost služila praktičnemu namenu. Zamislil pa si je tudi umetnost kot nekaj, kar lahko vsak ustvari. V ta namen je razvil nekakšno "vizualno abecedo", sestavljeno iz barv in oblik, ki vsakomur, tudi "laiku", omogoča ustvarjanje umetniških del. Na razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru so na ogled nekatera najbolj znana dela iz njegovega zrelega obdobja, ko je dosegel vrhunec slave, predvsem z optičnimi iluzijami. Razstava vključuje izbor platen, publikacij in objektov, s poudarkom na njegovem sitotisku, za katerega je bil nagrajen z veliko nagrado na 6. mednarodni grafični razstavi leta 1965.

Podobni družbeni koncepti umetnosti, kot jih je Vasarely vodil zagrebške umetnike. To mesto, umetniško dobro povezano z (zahodnim) svetom, je bilo po drugi svetovni vojni prepoznano kot eno od središč racionalistične umetnosti. Vasarely je obiskal Zagreb, sodeloval s hrvaškimi umetniki in tam izdal celo dve likovni publikaciji – številko časopisa a (1963), ki ga je urejal Ivan Picelj, in četrto številko antičasopisa Gorgona (1961), ki ju predstavljamo na pričujoči razstavi.

V zagrebškem umetniškem okolju se je razvil poseben fenomen, znan kot zagrebška šola sitotiska. Ta ohlapno povezana skupina umetnikov je raziskovala različne oblike geometrijske abstrakcije in sorodnih umetniških gibanj, medtem ko se je intenzivno osredotočala na sitotisk. Med njegovimi predstavniki je treba izpostaviti tri, Ivana Piclja, Vjenceslava Richterja in Miroslava Šuteja, ki so z Ljubljano ostali tesno povezani kot redni udeleženci ljubljanskega grafičnega bienala.

Racionalistična umetnost v Sloveniji ni bila tako priljubljena kot na Hrvaškem, kar pa ne pomeni, da nekateri umetniki niso na tem področju ustvarili izjemnih del. Drago Hrvacki je na razstavi zastopan z izborom grafik iz zbirke Mednarodnega grafičnega likovnega centra, dvema zanimivima enobarvnima reliefoma iz šestdesetih let in značilnim barvitim samostoječim objektom iz sedemdesetih let. Danilo Jejčič se je po ustvarjalnem premoru v začetku sedemdesetih let 20. stoletja usmeril v geometrijsko abstrakcijo, ki ji je ostal zvest vse do danes. Posebej omembe vredna sta dva sitotiska, v katerih se poklanja Victorju Vasarelyju. Josip Gorinšek, ki je znan predvsem kot slikar, je predstavljen z dvema sitotiskoma iz leta 1983. Svoje likovno znanje je Gorinšek uporabil tudi pri številnih sodelovanjih s slovenskimi podjetji, za katera je izdelal številne grafične podobe. Z oblikovanjem in povezovanjem z industrijo se je intenzivno ukvarjal tudi tržaški umetnik Sandi Renko, ki je od zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja živel in delal v Padovi, enem od središč razvoja zelo bogate (severno)italijanske geometrijske abstraktne umetnosti.

Vasarelyjevo zanimanje za vizualno oblikovanje, arhitekturo in javni prostor ter vplivi šole Bauhaus se prepletajo s fenomenom tako imenovanega tečaja B, ki so ga na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG) v Ljubljani uvedli v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja pod vodstvom profesorja Edvarda Ravnikarja. Razstava predstavlja izbor študentskih izdelkov tega študijskega programa, ki vizualno zelo spominjajo na raziskovanja Victorja Vasarelyja. S tem zaokrožujejo projekt razstave in spremljajočega kataloga, ki želi osvetliti zanimive preplete življenj in umetniških karier včasih bolj, včasih manj očitno povezanih umetnikov z različnih področij vizualne kulture.