Nekje drugje

Predstava nam pripoveduje o deklici, ki se znajde v središču vojne. Skozi njene oči opazujemo njeno spreminjajoče se mesto, polno grozot, nasilja in strahu. Ampak tudi upanje. Mesto preletavajo grozeča letala, ulice so prazne, na policah v trgovini pa ni hrane. Šola je zaprta. In tu in tam se v bližini zaslišijo streli. Njeno okolje se postopoma spreminja ... In postane neznosno. Punčičina edina želja je oditi v drugo državo, kjer bi bilo veliko lepše. Želi si drugam, nekam daleč stran od vojnih grozodejstev. »Zjutraj sem se zbudila, si kot običajno umila zobe, pojedla zajtrk in odšla v šolo. Vse je bilo tako kot ponavadi. In šele včeraj sem se igral s prijatelji tudi na dvorišču. Zdaj je vse drugače. Ne smem več na dvorišče. To je preveč nevarno. In ko se zasliši grom, moram z mamo teči v klet. Tudi svojih prijateljev ne vidim več. In šole je konec. Samo zaprli so ga.«

Nekje drugje je ganljiva zgodba o absurdnosti vojne in njenih grozotah. Kako so videti grozote vojne skozi otroške oči? Šele skozi to perspektivo lahko v celoti razumemo absurdnost vojne. Ta tema je precej občutljiva in boleča, zato pogosto ostane prikrita. O tem pa je nujno razpravljati, predvsem pred najmlajšimi.

Predstava vključuje različne sodobne tehnološke pristope k lutkovnemu gledališču. Klasična lutkovna animacija se prepleta z video projekcijami v živo in virtualnimi risbami. Igralka in animatorka na vrtljivo mizo riše okolje, po katerem se sprehajamo, vidimo glavno junakinjo – deklico. S kredo riše hribovite pokrajine, visoke nebotičnike in drhteče vojake. Je preprosta barska risba, ki čarobno oživi med predstavo. Narisane figure se premikajo po površini vrtljive mize in se odzivajo na okolje, v katerem se nahajajo. Ta učinek je posledica dejstva, da risbo s kredo dejansko dopolnjuje skrita projicirana slika, ki se premika po principu stop-motion animacije. Kombinacija gibljivih in nepremičnih risb ustvarja iluzijo animirane risbe s kredo. Dinamično video preslikavo in po meri izdelani senzorji, ki v živo prikazujejo vse premike na mizi, zabrišejo mejo med realno in projicirano sliko. Gre za povsem novo tehniko v lutkovnem gledališču, ki prestopa in mehča meje med posameznimi žanri. Ta vizualno animirana pustolovščina je zanimiva tako za gledališčnike, animatorje kot filmske ustvarjalce, predvsem zato, ker omogoča močno prepletanje različnih žanrov. Video projekcije gledalce posrkajo v samo središče vznemirljive zgodbe o grozotah vojne, ki se »na srečo« dogajajo »nekje drugje«. Ali morda ne?

Tin Grabnar je končal študij režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Svoje interesno polje širi tako v klasično kot alternativno gledališče ter v plesno in lutkovno gledališče.

https://www.lgl.si/en/performances/repertory/588-Somewhere-Else